Iskrene čestitke!

6 Jul 2020 | Aktualno

 

Spoštovani gosti, pozdravljeni na današnji slavnostni seji občinskega sveta Občine Medvode ob praznovanju občinskega praznika v spomin rojstnega dne našega zavetnika, Medvoščana iz Zavrha pod Šmarno goro Jakoba Aljaža, ki smo mu letos ob bok postavili še eno Medvoščanko, ki je vse življenje duha postavljala pred materialno, Branislavo Sušnik.

Unum est necessarium ali eno je pomembno. Tri besede vzete iz Lukovega evangelija. Tri besede, ki so bile življenjsko geslo vzornika Branislave Sušnik, prav tako velikega Slovenca, škofa Friderika Barage.

Unum est necessarium. A kaj v našem kratkem življenju to je? Kaj je tisto pravo, kaj je tisto kar je resnično pomembno. Kolikor glav, toliko odgovorov najbrž. A zdi se, da je bil pri ljudeh, ki so v naših skupnostih pustili pečat ta odgovor vedno zelo jasen. To nikakor ne pomeni, da so videli samo svojo pot, le svoje prepričanje. Nikakor ne pomeni, da se niso zavedali, da ne obstaja le en pravilen pogled na svet. A prav zaradi širine duha, ki so ga premogli so razumeli, da je duh tisti, ki omogoča rast, da je duh in ne materija tisto, kar vsakogar ki išče na koncu pripelje do končnega spoznanja, da ve, da nič ne ve, a je v tem bogatejši od večine, saj mu ni vzeta možnost čudenja.

Za Branislavo Sušnik se zdi, da je ena tistih, katere duha v naši skupnosti, lokalni in državni nismo kdove kako občutili, cenili, mogoče razumeli. Zato se je tudi pri njej kot pri toliko drugih izkazal latinski rek, Nemo propheta in partia sua oziroma nihče ni prerok v svoji domovini. A ona si je, kot naš Jakob Aljaž, ko so mu vedno znova in znova podstavljali ovire na njegovi poti narodnega bujenja, otresla prah z nog in se podala naprej po poti. In kjerkoli je delovala je za seboj puščala sled. Največjo gotovo v daljnem Paragvaju, med domorodci, ki so jo vzeli za svojo in ji odprli svet, ki je bil tako slabo poznan. Odprli zato, ker so čutili, da gre za človeka duha ne materije. Da gre za Branko, ki ve, da nič ne ve, a tako izve in se nauči največ.

Neka misel pravi, da ne moremo vsi delati velikih stvari, lahko pa delamo majhne, z veliko ljubezni.

In kje, spoštovani gosti iskati navdih za opravljanje majhnih stvari z veliko ljubezni bolj kot pri ljudeh širokega duha, kot sta bila Branislava Sušnik in Jakob Aljaž.

Njihova zgodba nas vedno znova nagovarja, da eno, tisto kar je pomembno ni skrito v materialnem temveč nekje drugje. Prav zato se naša skupnost ob tem praznovanju zahvaljuje tudi vsem vam spoštovani nagrajenci. Vi ste eni izmed tistih, ki misel o malih delih z veliko ljubezni širite v naši skupnosti. Zaradi vas in vam podobnih posameznikov je naša skupnost prijeten kraj za bivanje, kjer se trudimo, da bi duh čim večkrat presegal drugo.
Na naših poteh vedno znova padamo, saj smo končno le ljudje, a že zavedanje, da nismo popolni nas približuje misli da vemo, da nič ne vemo. In to je spoštovani nagrajenci, dragi občani, gostje tisto kar resnično osvobaja.

Unum est necessarium - eno je pomembno. Je verjela tudi Branislava Sušnik. In kar je v življenju počela je počela iz ljubezni. Ljubezni v vsej njeni pojavnosti. Ljubezni do čudenja, ki nas žene v raziskovanje, ljubezni do dela, ki nam osmišlja vsakdan, ljubezni do bližnjega, ki nam veleva, da drugemu storimo, kar bi želeli, da on nam stori. Ljubezen skozi skrb za drugega torej, ki odlikuje naše nagrajence in mnoge tiste, ki ste se in se vsaj tako kaže, boste še izpostavili ter pomagali bližnjemu v situaciji, ki je bila vsem nam in svetu do nedavnega težko predstavljiva. Vsakdo, ki v teh časih zna opravljati majhne stvari z veliko ljubezni, izvršuje geslo vzornika Branislave Sušnik. Živi za tisto kar je edino pomembno saj ve, da ljubezen ne more izvirati iz sebičnosti in razume misel našega zavetnika Jakoba Aljaža, ki je v svojih naporih ob prebujanju naroda izrekel znamenite besede – Saj ne gre zame – za vse nas Slovence gre!

Hvala.

/slavnostna seja občinskega sveta 2020, nagovor/