Nagovor ob dnevu državnosti

25 Jun 2016 | Aktualno

Spoštovani,

pred približno dva tisoč petsto leti je nastalo delo Antigona, eno največjih klasičnih del, ki je pojem tragedije opisalo in določilo za vedno. V njem se Sofokles ukvarja s tematiko, ki je bila aktualna takrat in je aktualna še danes. Opisuje bratomorno vojno v kateri se znajde Antigona, ki navkljub prepovedi vladarja, da ne sme pokopati trupla svojega brata, zavrne prepoved in se oprime naravnih zakonov, moralnih vrednot. Glasu, ki ga sliši od znotraj in mu sledi. Do bridkega konca iz katerega pa izide kot zmagovalka.

A svet se zdi, nikoli ni pretirano ljubil takšnih prerokov, mojstrov, ki s svojimi dejanji nastavljajo ogledalo vsakemu od nas in nas vedno znova silijo k izpraševanju vesti. Ali delam dobro?
V tej tragediji najdemo tudi stavek: Mnogo je nedoumljivih skrivnosti in vendar – ni globje skrivnosti kot človek.
Kako resnično.
Človek, ki si je tekom vzponov in padcev premnogih civilizacij podredil celoten planet je v toku časa ubiral tako čudne stranpoti. Poti ki so, ko jih gledamo z nekoliko časovne distance, vse prej kot dobre, plemenite, vse prej kot vredne pokončne drže Antigone.

Kolikor je bilo vzponov, toliko je bilo tudi padcev. Kajti nadaljevanje stavka .. mnogo je nedoumljivih skrivnosti in vendar – ni globlje skrivnosti kot človek v Antigoni pravi: A spretnosti svoje obrača zdaj v dobro, zdaj v zlo.

Zdaj v dobro, zdaj v zlo. Kot tehtnica na kateri se vedno odloča katera stran odločilno zaniha; zdaj v dobro, zdaj v slabo.

Dragi zbrani, vsakdo zase in vsi skupaj smo pravica, ki zavezanih oči tehta in nagiba naše odločitve v dobro ali v slabo. Vsak dan, tisočkrat. Vsaka najmanjša odločitev na koncu ni nič drugega kot tehtanje med dobrim in slabim.
Vsak dan, vsak trenutek. Jutranji pozdrav in nasmeh sosedu. Lepa beseda ob jutranji kavi. Obzirno razumevanje, da ima vsakdo, čisto vsak od nas svojo nalogo, svojo usodo, svojo pot.

Morda se sprašujete, kje je povezava med starogrško dramo in praznovanjem.
Povezav je več. Morda najgloblja pa prav povezava, ki bi jo morali vleči vse od tistih časov pa nam ne uspeva. Povezava v globini razumevanja odnosov. Odnos že v svojem pojmu predvideva vživljanje in razumevanje drugega in je dvosmeren.
In iz nerazumevanja odnosa mnogokrat pride tudi do težav celih skupnosti. Postavljanje egoističnih zahtev brez upoštevanja drugih, videnje le svojih pravic dolžnosti pa ne, nas je že mnogokrat pripeljalo do roba. A smo se vedno znali obdržati, vsaj v kritičnih trenutkih.

In tako je tudi v zgodovini našega naroda. Zgodovini dežele vpete med morje in gore med kras in ravnine panonskega morja. Kadar nam je bilo najtežje smo vedno bili najbolj složni.
Pa naj bodo to upori pred petsto leti, ko je teža bremena tlake presegla zmožnosti sicer zelo upogljivih hrbtov. Ali pa v vrtincu obeh vojn preteklega stoletja, ko smo pokazali, da želja stati inu obstati premaga vse druge zle načrte.
Največjo stopnjo enotnosti smo gotovo pokazali prav v prelomnih časih pred petindvajsetimi leti, ko smo doživeli kar so drugi sanjali.

Se sploh zavedamo, da bi morali biti hvaležni, da nam je dano živeti v tako posebnem času.

Že slišim vsa zoprnanja povezana s tem kako je danes in kaj smo si želeli takrat. Mogoče je nekaj od tega celo res. In če je?

Nas bo posedanje in jamranje peljalo naprej? Bo negativizem, ki se razrašča premaknil karkoli, še tako majhen prodnik na sotočju?
Zagotovo ne.

Zato je edina pot ki ostaja, edina pot, ki nas bo dvignila nad močvirje apatije, pot usmerjena v sedanjost in prihodnost. In to ne pomeni, da nimamo kritične distance kadar je to potrebno. Pomeni pa, da se oglasimo in povemo svoje mnenje takrat ko je to tehtno. Predvsem pa da smo sami pripravljeni poprijeti in stvari zapeljati po poti za katero menimo da je prava. Nihče pa nima pravice da venomer le kritizira in podaja vrednostne sodbe, če sam ne stopi v sredino stvari.

Zavedanje izjemne občutljivosti človeških odnosov, posebej odnosov v vseh skupnostih, pa naj bo to v družini, med prijatelji, v lokalni skupnosti, državi ali uniji narodov nam daje tudi potrebno osnovo za nenehno prizadevanje k temu, da se izzivi rešujejo s pozitivno naravnanostjo in pogovorom.

Zadajmo si nalogo in se skušajmo čim večkrat, ko se znajdemo pred odločitvami, odločiti za tisto, ki je nam in drugim bolj prijazna, pozitivna. Čeravno bo terjala veliko več napora, odrekanja in prilagajanja.

Antigona v istoimenskem delu izreče tudi besede: Ne da sovražim, da ljubim sem na svetu.

To je tudi moje voščilo tebi srčno mi draga Slovenija in vam vsem!
Hvala.

/nagovor ob osrednji prireditvi ob dnevu državnosti,  Zbiljsko jezero, 24.6.2016/